Šentvid je velika vas , je blizu Stične  na dobrem , blagodatnem svetu in ima prostrano in krasno polje.Tu prebivajo številni rokodelci.Ima tudi mnogo gostiln in v letu veliko sejmov.

Tako je zapisal že Janez Vajkard Valvasor v svoji knjigi Slava vojvodine kranjske.

 Kdo bi mislil nate, stara vas?

Šentvid je stara raztegnjena vas , katera je včasih imela vse trške pravice in se ponašala z  naslovom trga.Na te negdanje
dni spominja :zapisano sporočilo zgodovinarjev , mogočno obzidje okoli pokopališča, ki se vključuje v veliko župnišče , katero je dalo zavetje prvim stiškim menihom.Menihi so prišli
iz tuje dežele in začeli zidati stiški samostan , zato se imenuje Šentvid tudi prafara.Verjetno so prav zato včasih pripombe   
nekaterih ljudi, da bi se kraj moral imenovati Šentvid, Stična pa "Stična pri Šentvidu".Sredi trga stoji stara"Andrejčkova hiša" ,  ki ima v kraju in okolici edinstveno leseno "frčado", ki spominja na čase ko so se bogati in revni razlikovali po  posebnosti svojih hiš. Nasproti hiše stoji spomenik padlim v NOV, kot zgovorna priča, da je bilo iz tega kraja mnogo krajanov, ki so se borili in mnogi padli za svobodo naše domovine. Asfaltirana cesta povezuje to dolgo vas. A spodnjem delu stoji iz še nekdanjih dni >>šporavčkova kašča<<, imenovana >>purfel turen<< in poleg hiša s starodavnim stopniščem. Malo nižje pa stoji veliko očrnelo stavbišče – tovarna ZMAJ. Ta tovarna je bila grajena med dvema vojnama , v njej je bila tovarna usnja, katera pa je bila med vojno porušena in po starem lastniku na novo renovirana, kar se vidi že iz tega, da je ostala na nekaterih mestih še neometana.Gornji , zapadli del Šentvida, krasijo nove hiše, med katerimi dominirajo lepo šolsko poslopje, vrtec in Zavod >>Marka Gerbca<<, kateri je prevzel ime po svetovno znanem zdravniku >>Marcus Gerbezius<< ki je bil rojen v sosednji hiši v Šentvidu leta 1658. Vsepovsod lepota in zgodovina. Tu se prav dobro in lepo ujema zgodovina s sedanjostjo. Nekdanji zdravniški dvorec je renovirana in spremenjen v zdravstveni zavod za srčne bolnike. Stavba je bila najprej last dr. med. Repiča, po vojni pa je prešla v družbeno lastnino. Vse te stavbe obdajajo večji ali manjši vrtovi, zasejanimi s cvetjem in zelenjem. Že po tem opisu se vsili človeku misel, da mora biti v Šentvidu lepo in prijetno. In res je tako. Saj pravi pregovor, da kdor se napije šentviške vode, Šentivda noče več zapustiti.Šentvidčani so ljudje, privezani z dušo na svoj kraj. Zato in samo zato v tem kraju Turistično društvo dosega izredne uspehe in Šentvid skozi vse leto izgleda kot kraj cvetja in čistoče.

Vsakoletni Kulturni teden so kraju tudi dali svoj pečat. Umetnik samouk kipar Jovanovič Peter je tu postavil že celo galerijo svojih kipov. Ob vhodu v vas, na vzhodni strani, stojijo >>trije vaški koledniki<<, kateri imajo v rokah vsak svoj >>inštrument<< in človeku se ob pogledu nanje zdi, da< sliši njihovo staro melodijo. Že pri vhodu v Zavod vas pozdravi >>kip matere<<, ki v naročju stiska svojega otroka. Že kip vam pove, da Zavod skrbi za zdravje mladine. Med zelenjem se š skriva mali kipci-otroci, kateri se igrajo >>slepe miši<< . Ko se nameniti proti ŠOLI, vas bo strumno pozdravil >>Partizanski kurir<<. In potem še in še >>Deseti brat<<, >>Jurčičev Krjavelj s kozo<<, >>Ribničan<< katerega je Slovenski oktet postavil v spomin izseljencem, >>Ringaraja<< in mogočni spomenik iz velikanskega hrasta, ki je bil postavljen v spomin na >>kmečke upore<<.Če greste še naprej, pridete na mali izhod, kjer je postavljen krasen, četudi majhen >>slavolok<< na katerem piše, da ta šola nosi ime po slovitem umetniku slikarju Ferdu Veselu, ki je ustvarjal svoja znamenita dela v negdanjem bljižnjem gradu Grumlof.Vsepovsod zgodovina in lepota sedanjega časa.Vse to pa s ponosom gledajo tudi šentviški vaščani ter skrbno čistijo okolje svojih hiš in urejajo ocvetličena okna in vrtove. Turistično društvo jih spodbuja z dopisi , predavanji in vsako leto tudi nagradi 40 krajanov, kateri so imeli skozi vse leto najlepše urejeno svoje domovanje, z lepimi diplomami. Tako smo tudi brez mnogih besed in brez prepirov postali  DRUGI NAJLEPŠI KRAJ V SLOVENIJI.

 

                                      Jože Krištof

Pogled v krajevno zgodovino

 Šentvid je v starih listinah zapisan kot: "St Viti", "Sand Weith", "Sancto Witi" pa "Št. Vid" in morda še kako drugače. Svetemu Vidu je posvečeno na Slovenskem 76 cerkva, med njimi 38 župnijskih, mnoge so dale tudi ime kraju, zato lahko štejemo sv. Vida med najbolj češčene svetnike na Slovenskem. Po letu 796 se je začelo širiti krščanstvo na ozemlju južno od Drave. V času pokristjanjevanja je bila v Šentvidu  misijonska postaja, pozneje pa je ustanovljena prafara z obsežnim zaledjem. Iz prvotne farne posesti, ki je obsegala 72 podružnic, je bilo pozneje ustanovljeno še pet župnij. Poleg Šentvida so nastale župnije: Stična, Krka, Višnja Gora, Primskovo in Šmartno. Do leta 1751 je šentviška fara cerkveno spadala pod oglejsko patriarhijo, nato do leta 1777 pod goriško, po tem letu pa pod ljubljansko škofijo. Nek seznam cerkva iz leta 1667 izkazuje,da je imel Šentvid ta čas 32 podružnic (Krka 22, Višnja Gora 11, Šmartno 11, Prežganje pa 3).

Kraj se v listini prvič omenja leta 1136, ko ga oglejski patriarh podarja stiškemu samostanu ob njegovi ustanovitvi. V Šentvidu so menihi tudi prebivali in od tod vodili gradnjo, dokler ni bil samostan sezidan in vseljiv.

Da je šentviška pražupnija v času, ko jo viri začenjajo omenjati, bila res že ustaljeno farno središče z dolgotrajnejšim predhodnim obdobjem in kot taka tudi širše uveljavljena, izpričuje še en dokument. Ob ustanovitvi župnije v Velesovem leta 1163 - ustanovil jo je oglejski patriarh Urh - je med pričami zapisan tudi Henrik prvi po imenu znani šentviški župnik, "dekan Kranjske in Marke".Iz tega naslova danes ni mogoče opredeliti njegove službe, najverjetneje pa je bil nekakšen zastopnik patriarha za to področje, ki je v njegovem imenu urejal številne cerkvene zadeve.

Leta 1140 se Šentvid omenja kot "oppidum St. Viti" (trg Šentvid). Trg je najbrž obsegal vzhodni del naselja, ki ga še danes imenujejo Stari trg. Takrat je imel Šentvid svoje lastno  sodstvo, pečat in tri sejme letno. Kot trg se Šentvid omenja  tudi še leta 1475, vendar je bil takrat že podrejen Višnji Gori. Da je naselje Stari trg nastalo že zelo zgodaj, dokazuje tudi gručasta zasnova naselja. Hiše so stisnjene ena poleg druge brez reda in urbanistične organiziranosti, kar je značilno za vsa srednjeveška naselja, če so nastajala v zgodnejši dobi. Ko je Oglej začel organizirati mrežo prafar, so poleg trga na mali vzpetinici zgradili še cerkev.

M. Mikuž pravi: Patriarh Peregrin naj bi leta 1140 poklonil pet vasi in 13  kmetij v šentviški župniji oziroma pri Šentvidu. Patriarh je menihom poklonil še dve vasi, za katere Pucelj pravi, da leži blizu (prope oppidum sancti Viti) ter navaja »Majorem et minorem villam Steindorff« kar bosta nedvomno naselji Velike in Male Pece.

Nekateri zgodovinarji med njimi tudi Gruden v svoji "Zgodovini slovenskega naroda", navajajo, da je bil v Šentvidu pri Stični leta 1338 koroški vojvoda Oton Veseli, kjer so se mu poklonili deželni stanovi . Oton se je med bojnim pohodom zadrževal v tukajšni okolici. Lahko, da podatek ne drži, kajti možna je zamenjava s krajom Šentvidu ob Glini kjer je imel Oton svoj dvor. Bolj zanesljiv je vir, ki poroča, da je leta 1360 avstrijski vojvoda Rudolf Habzburški v Šentvidu pri Stični postavil svoje dvorno taborišče in v njem sprejemal deželne stanove, ki so se mu poklonili, on pa jim je potrjeval razne privilegije. Istega leta so se ljubljanski trgovci obrnili na vojvodo Rudolfa s prošnjo, naj prepove sejme, ki so se razvili v Šentvidu vsako nedeljo po službi božji, češ da zaradi omenjenih sejmov trpijo gmotno škodo . Vojvoda je pritožbi ugodil in ni prepovedal sejmarjenj le v Šentvidu temveč povsod po kmetih.

Kronika navaja tudi obisk Vojvode Viljema, najstarejšega  Viridinega sina v Šentvidu leta 1396. Viljem je Šentvid in najbrž tudi Stično obiskal v zvezi z materino preselitvijo na Pristavo.

Listina iz leta 1419 omenja dvorec v Šentvidu, druga, izdana dne 28. 10 1518 pa pove, da je za 50 ogrskih zlatnikov stiški opat kupil od  Jurija Pernawerja, kaplana  Marijinega beneficijata, ki ga je pri šentviški cerkvi ustanovil plemenitaš Glogoviški, domec z vrtom v Šentvidu, tri njive na Dolih pog Golim vrhom (Nadulli vnder Kallenberg) , njivo pri kraju Gobovce in njivo z imenom "Hlebiz" ter travnik na kraju Nove Dole (Noua Dolla), vse pri Šentvidu. Dvorec v Šentvidu, se z enim zidom dotika hiše čevljarskega mojstra  Marina, z drugim pa gleda na trg. Po tem podatku lahko sodimo , da je bila naselbina urbanistično urejena, o dvoru pa govori, da je kaplan Jurij Pernowet dvorec prodal.. Danes o dvorcu ni sledu pa tudi lokacije ni moč ugotoviti. Nekateri raziskovalci domnevajo, da je stal na mestu nekdanjega Vidgajevega gospodarskega poslopja, to je tam, kjer je danes zavod dr. Marka Gerbca.

Leta 1478 je cesar izdal patent, s katerim odvzema Šentvidu vse tri letne sejme in jih prestavlja v Višnjo Goro, da bi tako podprl novo, nastajajoče mesto. Kaže pa, da se Šentvidčani niso dali kar tako, saj sejmi nikoli niso prešli v Višnjo Goro, res pa je, da so Višnjanje v Šentvidu nekaj časa pobirali sejmarino. Ne ve se, koliko časa, vsekakor v 16. stoletju taka sejmarina ni navedena med dohodki mesta Višnje Gore.,

V letu 1574 so se meščani Višnje Gore pritožili pri cesarju zaradi previsokih davkov, ki da jih ne morejo zbrati. V pritožbi med drugim navajajo kot vzrok slabega gmotnega stanja to, da sejmi iz Šentvida še vedno niso prestavljeni v Višnjo Goro. Navajajo tudi, da jim konkurirata mesti Žužemberk in Mokronog. Mnogo pozneje, v letu 1700, se meščani Višnje Gore spet pritožujejo pri cesarju zaradi prevelikih davkov in v pritožbi pišejo, da je v Šentvidu pet letnih sejmov, v Žužemberku enajst, oni pa nimajo nobenega

Sejmi so se odvijali v Šentvidu vse do druge svetovne vojne. Sejemski prostor za živino je bil na prostoru, kjer zdaj stojijo nove stanovanjske hiše med šolo in tovarno Rašica.

Tudi prepovedani nedeljski sejmi so se v Šentvidu obnovili leta 1591, potem, ko je stiški opat Lovrenc zaprosil vlado v Gradcu, naj dovoli obnovitev sejmov. Vlada je na prošnjo pristala pod pogojem, da se s tem strinjajo mesta Krško, Kostanjevica in Višnja Gora. Opat Lovrencij se je močno prizadeval, da bi bili v Šentvidu obnovljeni tedenski sejmi za to pa je imel svoje razloge, ki jih je moč zaznati v naslednjem: Stiški samostan je imel velike stroške z gosti, ki so prihajali in  jih je bilo treba pogostiti. V samostanu so se ustavljali tudi vojaki, ki so potovali v Vojno krajino, zato je opat podprl željo Šentvida, da bi kraj dobil dovoljenje za redne sejme ob torkih. Prošnjo je podpisal tudi šentviški župnik Mihael Klapše, ki je opata Lavrencija prosil za posredovanje. V prošnji deželnemu knezu za podelitev sejma je rečeno, da se po zgraditvi Karlovca ustavljajo v stiškem samostanu ljudje nizkega in visokega stanu ter vojaštvo, ki nimajo drugega izhoda, kakor da postoje v Stični in po okoliških vaseh, ker jim v Višnji Gori in Trebnjem ne morejo nuditi ničesar, zato naj bi svetovale nekatere "ugledne" osebe, da bi samostan ob cesti uredil eno ali dve gostilni, kjer bi popotniki mogli prenočevati in se z vsem mogli oskrbeti seveda za  plačilo. Samostan ni imel denarja. Opat Lavrencij je menil, naj bi se gostilne uredile v Šentvidu, ki leži v sredi med Ljubljano in Novim mestom in že ima gostilne in lepe hiše. Zato bi bilo prav, da kraj dobi sejemske pravice ob torkih, pripominjajoč, da so tedenski sejem v Šentvidu že imeli, vendar so ga po požaru opustili. Kraj naj bi imel tudi pet navadnih letnih sejmov in mesarsko stojnico (ofne fleischpang).Ob torkih bi se tako v kraju ustavljali trgovci s svojim blagom, z vinom in žitom, prodajali pa bi na kraju, ki se imenuje Videm ali Stari trg (so man sonst in gemain an Widem oder Altermarkht nennt). Pismo omenja tudi stiški sejem z imenom "Exaudi kirchtag", ki je bil v nedeljo pred binkoštmi.

Vlada je na prošnjo vikarja Mihaela Klapšeta in opata Lavrencija Zupana naročila upravitelju deželnega glavarstva na Kranjskem Wolfu grofu Thurnu in deželnemu vicedomu Nikolaju Bunhomu, naj si pridobita mnenje meščanov na Dolenjskem. Ohranjeni so odgovori Krškega, Višnje Gore in Novega mesta. Le krčani so bili  mnenja, naj bi deželni knez ustregel  šentvidčanom, ker od tega ne bo imel koristi le kraj sam, ampak tudi notranjeavstrijska vlada in komora. Da je Krško podprlo Šentvid, je razumljivo, saj se mestu ni bilo treba bati konkurence, česar sta se bali dolenjski mesti, Novo mesto in Višnja Gora.

Decembra 1592 so podali svoje mnenje Višnjani, ki so bili v strtahu, da bo mesto utrpelo veliko materialno škodo. Zato so se pritoževali, da so dolžni plačevati letno po 2040 goldinarjev deželnega davka, in če ne bodo imeli zaslužka, ne bodo mogli plačevati davkov in naklad, ampak se bedo mnogi odselili iz kraja na kako kmetijo, tako da bo mesto opustelo. Navajajo tudi, da sta pod krajem dve gostilni in da je dovolj gostiln tudi v mestu samem, kjer je moč nakupiti vsakovrstno blago, in da se doslej še noben popotnik ni pritožil. Za šentvidčane pa pravijo, da so podložniki, ki takega dela niso vajeni, saj niso meščani in so "priuatpersonen". V poročilu Višnjani tudi zatrjujejo, da vedo za razlog ki opata in šentviškega vikarja spodbuja, da bi Šentvid dobil več pravic, ker tamkajšnji ljudje nebi bili radi več podložni višenjskemu deželnemu sodišču.

Januarja naslednjega leta so Novomeščani sporočili svoje odklonilno stališče do podelitve tedenskega sejma Šentvidčanom. Najprej navajajo, da gre pri Šentvidu za podložno vas, ne pa za kraj, podložen deželnoknežji komorni posesti. Utrpeli bi veliko škodo, saj imajo tedenski sejem ob ponedeljkih, odslej pa bi se tovorniki s soljo in drugim blagom raje ustavili ob torkih v Šentvidu kakor pa v Novem mestu. Nadalje omenjajo, da plačujejo letno po 230 goldinarjev deželnoknežji komori in 800 goldinarjev deželnega davka, in izrazijo bojazen, da bi podelitev tedenskega sejma spodbudila tudi Šmarje, Trebnje ali Mirno Peč, ki so bolj ugledni kraji, kakor pa je  Šentvid da bi deželnega kneza prosili za tedenski sejem. Mnenja so, naj oblast zaradi nekaj gostiln, ki so v Šentvidu in okolici ne da že kar tedenskega sejma. Novomeščani so se strinjali z Višnjani v utemeljitvi, zakaj si ga Šentvidčani tako želijo češ, da bi se radi rešili podrejenosti deželskemu sodišču, ker ta urejuje zadeve ubojev in pretepov, ki jih je tamkaj veliko ob semanjih dneh.
            Tone Drab